Zjutraj rojevam svetle misli,
Ječanje zaradi bolečine ne prinaša koristi.
Ustvarjam hvaležnost za nov življenja dan,
Treniram živeti trenutke, da udejanjim Božji plan.
Radost, veselje si prikličem v srce,
A v duši, mislih hvaležnost za čisto vse.
Jemljem si lekcije…

Hrana, moja prva misel, ko se zjutraj zbudim

in zadnja, ko zvečer zaspim.

Sladko, slano, vseeno kaj

in to ni en sam grižljaj.

Skupnost OA se je predstavila v radijski oddaji “Med štirimi stenami” na Radio Prvi. Posnetek oddaje…

Od zadnjega obroka so minile tri ure, do naslednjega sta še dve. Slišim, kako vsi družinski člani zapustijo stanovanje in za sabo zaklenejo vrata. Prav ta zvok zaklepanja vrat je zame navadno iztočnica, da se poženem v kuhinjo…

Zase nisem imela nikoli občutka in še sedaj ga nimam, da bi me perfektnost omejevala. Videla sem jo le pri drugih in se tolažila, še sreča, da me perfektnost nima v krempljih. Pa sem jo prepoznala tudi pri sebi. Nikoli ni pravi trenutek, da bi sedla za računalnik in napisala svojo zgodbo. Nisem še dovolj okrevala, da bi lahko napisala res kaj koristnega…

Mislim, da se nisem rodila kot kompulzivna jedka. Spomnim se dela otroštva, ko se vse še ni vrtelo okoli hrane. Ampak to obdobje je bilo res kratko. Moji prvi spomini na mojo obsedenost s hrano segajo v vrtec. Spomnim se…

Kaj, kako, kdaj in zakaj sploh napisati svojo zgodbo. Vse to se mi mota po glavi na začetku tega pisanja. Kako tipično za zasvojeno osebo. Še najlažje je odgovoriti na vprašanje zakaj. Zakaj torej?

Zato, ker verjamem, da ima deljenje naših zgodb, stisk, izkušenj, čudežno moč okrevanja. Zato, ker verjamem v OA, saj me je moja bolezen…

Sem kompulzivna prekomerna jedka, stara sem 24 let, sem še študentka, živim pri starših, nimam partnerja in z zdravjem še nimam večjih težav. Razen to, da sem mislila, da sem predebela zaradi 10 kg več, kot je družbeno sprejemljivo in da sem že bila v bolnici zaradi preobremenitve, stresa… Tukaj naj predvsem poudarim, da sem že zelo zgodaj …